Kabinet učiteljice urokov

Njen kabinet je izgledal enak kot vedno. Čez 10 minut se začne prva ura, je pomislila Destiny in se usedla v naslonjač za katedrom. Zamišljeno se je ozrla čez okno. Čisto se je potopila v misli, da je skoraj pozabila na pouk in šele ko je zaslišala zvoke prihajajočih učencev, se je predramila in skočila na noge. Pograbila je nekaj bukev iz urokov in odšla v učilnico urokov, kjer je že bilo nekaj učencev.

Destiny je imela ta dan še tri ure pouka, nato pa se je utrujeno sesedla v naslonjač za svojo pisalno mizo. Pogledala je skozi okno od koder je imela dober razgled tudi na Prepovedani gozd. Zunaj se je že stemnilo in Destiny je opazovala lunin krajec, ki je pokukal izza oblakov. Nato je na obrobju Prepovedanega gozda opazila premikajočo se senco. Srce ji je pričelo pospešeno biti in hitro je vstala, pograbila svojo palico iz smreke ter stekla iz kabineta.

Taylor je vsa zadihana pritekla v profesoričin kabinet. Obraz se ji je lesketal od solz in bila je vsa zadihana. "Profesorica! Smith me je prisila, da sem glasno brala pred neko Spolzgadovko! Morate ji naročiti naj nikomur ne pove morate! Prosim, profesorica. Gryfondomu bi odbila točke, če ne bi, prosim..." Profesorica je samo čudne strmela v Taylor saj seveda ni poznala ključnega podatka. Taylor pa se je utrujena sesedla na tla, se zvila v klobčič in začela jokati.

Ko je učenka pridrvela v Destinyin kabinet, se je Des najprej začudila, nato pa se ji je razumevajoče nasmehnila. "Umiri se, gospodična Leake. Prosim, sedi in mi razloži. Prepričana sem, da je imela profesorica Smith svoje razloge, da te je kaznovala." Anabelle je rahlo zamahnila s palico in pred njo sta se pojavila dva kozarca maslenuška. Des se je prijazno nasmehnila Taylor, nato pa ji izročila kozarec. "Vzemi. Bolje se boš počutila." Obe sta naredili požirek maslenuška. Des je odložila kozarec, nato pa rekla:"Zdaj pa povej, kaj se je zgodilo."

Taylor je sedela in nemo gledala v učiteljico. Ne razume... glasno sem morala brati!? "No, pri kipu Spolzgada sem srečala neko Spolzgadovko. Ta mi je vzela pismo zato sem jo... no napadla z urokom... Potem pa je prišla profesorica Smith in seveda kaznovala samo mene potem pa sem mogla... no... naglas prebrati pismo!" Ko je povedala to zadnje ji je po lico spolzela solza. "In učiteljica je rekla... da bomo pri pouku... no, brali naglas." je še povedala. Čisto je pozabila, da učiteljica še ne ve za njeno bolezen.

Destiny je veš čas Taylor tiho poslušala in opazovala. Ko je utihnila, je Destiny spregovorila:"Pogovorila se bom z profesorico Smith glede kazni. A vedi, da tukaj nimam veliko moči, saj si ti prva izvedla urok nad drugo učenko in poleg tega še na hodniku, kjer pravila jasno prepovedujejo čaranje." Njen glas je postal strožji, a ga je hitro spet spremenila v normalnega in mehkega. "Kaj pa je narobe s tem, da pri pouku berete na glas? Mi imaš še kaj za povedati, gospodična Leake?"

"Saj kazen ni problem..." je začela Taylor. Ko jo je učiteljica vprašala o branju je debelo pogoltnila. "Aja, vi še ne veste... No, včasih, ko berem... včesih mi uspe ampak sicer... izgleda kot abecedna juha... nič ne razločim... reče se...Disleksija. Nočem, da kdorkoli izve... Sploh ne, če so..." je začela. Videla je, da učiteljica ne ve, kdo oziroma se predtvarja, da ne ve koga misli Taylor. "No, saj veste... če so iz Spolzgada..."

Destiny se je razumevajoče nasmehnila. "Ne skrbi, Taylor. Še danes se bom pogovorila z profesorico Smith in ti ne bo treba brati." Govorila je odločno in jasno. "Disleksija." je nato ponovila. "Nisem še slišala za takšno bolezen. Gotovo je bunkeljska bolezen, ali pač?" je z zanimanjem vprašala Des.

Ko ji je učiteljica zagotovila, da ne bo rabila brati je Taylor neznansko odleglo. "Hvala, profesorica Campbell, tisočkrat hvala!" Upam samo, da vas bo tista krava upoštevala je še dodala v mislih. "Disleksija." je nato ponovila profesorica. "Nisem še slišala za takšno bolezen. Gotovo je bunkeljska bolezen, ali pač?" je z zanimanjem vprašala. Taylor je malo pomislila. "No, gotvo je Bunkeljska, če pa je samo Bunkeljska pa ne vem... jaz jo imam pa nisem Bunkelj... amapk moja babica je imela...no... Disleksijo in zato je velika verjetnost, da sem jo jaz podedovala. Res ne vem..." je morala na koncu priznati. "Pri zdravniku tega ne povedo, ker ne vedo za čarovnike... Kaj pa madam Pomfrey, mislite, da mi lahko ona pomaga?" se je tedaj spomnila Taylor.
((zdaj sem šla po netu dejansko gledat za to disleksijo... taylor je slaba pri rimanju, branju in pisanju lahko pa brez večjih težav napiše nekaj stavkov-torej sem s pismom usekala mimo -pa taylor ma slabo orentacijo, ne gre ji mata očitno pa more met neki izrazit talen, ki si ga še morem zmislit... drugič si bom prej prebrala o kaki bolezni ki si jo bom izmislila za lika.... ))

"Hmm... mogoče imaš prav. Najbolje bo, če se odpraviš k madam Pomfrey. Če ti bo kdo znal pomagati pri tem, je to sigurno ona." Destiny se ji je toplo nasmehnila, nato pa vstala. Taylor je naredila enako in odšla skozi vrata. Des pa si je zataknila palico za temno modre kavbojke, si popravila lase, nato pa še sama odšla iz kabineta. Nameravala se je pogovoriti z profesorico Smith. Nobene pravice ni imela takole mučiti druge učence. Des se je najprej odpravila v zbornico. Upala je, da bo tam našla Smithovo.

((hahah zdj bi pa lahk profa Smith bla v zbornici al pa kej ))