Velika dvorana

Destiny Campbell, profesorica urokov je vstopila v Veliko dvorano z nasmeškom. Bil je lep septembrski dan in učencev je bilo več kot ponavadi. Pridružili so se jim tudi Durmstrangovci in Beauxbatonci, ki so prišli na Bradavičako zaradi Trišolskega turnirja. Celo Destiny je bila vznemirjena zaradi tega. Sama pri sebi je upala, da se bo prijavil in postal prvak Bradavičarke kdo iz Gryfondoma, saj bi bila to tudi zanjo, kot predstojnico, velika čast. Danes se je odločila, da bo na zajtrk odšla kar skozi dvorano, čeprav je vedela, da bo tako kot vsak dan vzbujala ogromno pozornosti. In res, ko se je odpravila med dvema omizjema, so se za njo zaslišala glasni vzdihi in nekaj žvižgov, a Destiny je bila tega že navajena, zato se je samo nasmehnila in se odpravila do mize profesorjev. Usedla se je nasproti druge mlade profesorice, ki je imela črne lase in je z zanimanjem gledala predse. Rekla:"Dobro jutro." Zdaj se je profesorica s črnimi lasmi obrnila k njej in ji odvrnila: ...

(prvi post tuki. )

"Jutro" Annin odgovor je bil skop kot vedno. Nikoli je ni mogel nihče prisiliti, da bi rekla več, kot je bilo potrebno. Poleg tega jo je Destinx zmotila pri razmišljanju. Precej globokem razmišljanju, kakor bi se reklo. V mislih je že tritisočiš zdrsela čez strani zgodovine Bradavičarke. Natančneje čez tisti del, ki je opisoval Trišolski turnir. To je bilo malce nenavadno za njo, ampak bila je kar prijetno razburjena. Komaj je že pričakovala izbiro ognjenega keliha, oglede nalog in navijanje za Bradavičarko. "Kako ti je kaj všeč vse to s turnirjem?" Je povsem brezbrižno vprašala Destiny in si na kos kruha namazala marmelado. Nato je zazehala. To noč je bolj malo spala, naletela je namreč na knjigo o zgodovini čarovništva, ki je preprosto ni mogla odložiti. Zanjo je bila to najboljša knjiga kar jo je kdaj brala. Jasno pa ji je bilo, da bi se komurkoli drugemu zdela skrajno dolgočasna. Učenci so velikokrat stokali nad tem, da imajo drugo uro zgodovino. "Prav zanima me že kakšne bodo naloge", je rekla bolj zase kot za koga drugega, vendar jo je Destiny vseeno slišala.

Destiny se je nasmehnila Anninemu prvemu pogledu, nato pa odvrnila: »Super je. Skoraj prepričana sem, da bo prvak Bradavičarke postal eden izmed Gryfondoma.« Na krožnik si je nadevala zajtrk in pogledala proti omizju, kjer so zdaj sedeli še Beauxbatonci. »Pomojem bo nekaj težkega. V vseh knjigah, ki sem jih kdaj brala, je pisalo, da so se morali prvaki znajdti sami in da je bilo že tudi nekaj smrtnih žrtev.«

(kk nimam idej. )

"Kdo iz gryfondoma? Jaz mislim, da bo nekdo iz Drznvrrana. Tam so pametni in brez težav bodo našli rešitev. Ampak bova videli..." Anna je ugriznila v svoj kruh z marmelado. Bil je malce presladek, vendar se je dalo potrpeti, zato si je hitro zbasala v usta še ostanek. Mudilo se ji je v knjižnico, želela si je namreč izposoditi še eno knjigo o Trišolskem turnirju. Edin problem pri tem je bil, da je knjiga napisana v Latinščini, zato se bo morala zelo potruditi, da jo bo lahko razvozlala. Ampak, je pomislila, noben oreh ni pretrd zame. "Ja v večini knjig res piše tako... Ampak letos bo gotovo dobro poskrbljeno za varnost, zato dvomim, da bo kakšna smrtna žrtev... Ampak kakor pravijo nekateri, nikoli se ne ve, zato je dobro biti pripravljen na vse."

Destiny je ravno ugriznila v kruh, zato je samo pokimala. Z Anne se je dobro razumela, a ji je bila vedno nekoliko čudna, na dober način. Samo vedno se je tako zmedeno pogovarjala in se sprehajala kot, da bi hodila v spanju. Anne je takrat vstala, rahlo pokimala in odšla. Destiny se ji je nasmehnila, nato pa pojedla do konca. Ko je pričela vstajati že večina učencev, je tudi Des vstala in se odpravila v 7. nadstropje, kjer je poučevala prvo uro in to 7. letnike Spolzgada. Tega se ni pretirano veselila, saj so bili Spolzgadovci večinoma nemirni in glasni ter žaljivi. A se je vseeno z nasmeškom odpravila po mnogih stopniščih, pri čemer je ubrala nekaj skrivnih hodnikov, da bi se izognila pretirani gneči. Prišla je do svojega kabineta v 7. nadstropju in vstopila.

Jutro je bilo toplo in sončno. Bradavičarka je bila v žaru sonca videti zelo domača. Ninyth se je ravno odpravila na zajtrk. Pogledala je po Veliki dvorani. Veliko učencev je že zajtrkovalo. Mesta, ki so bila prosta, so najbrž pripadala zaspancem, ki so še vedno ležali v toplih posteljah svojih domov. Ali pa učenjakom, ki so že davno pozajtrkovali in se lotili priprave za pouk. Kakorkoli, v dvorani je bilo vse prej kot mirno. Ny je opazila tudi več učencev iz drugih dveh šol, ki so se živahno pogovarjali z dijaki Bradavičarke. Nina se je odpravila proti Gryfondomovskemu omizju. Kot vedno se je pri tem poskušala napraviti čim bolj neopazno. Začutila je nekaj pogledov, a bilo je že huje. Sedla je na stol in si postregla z skodelico čokoladnega pudinga. Oboževala je sladke jedi. Pa še zrediti se ni morala. Lotila se je zajtrka in pri tem razmišljala kaj naj počne čez dan. Popoldne bo verjetno zavila v knjižnico in si izposodila kaj pametnega... In skrivaj bi lahko v kakšni prazni učilnici vadila uroke... Morda pa bi šla kar v sobano KŽTD? Tam je vedno dobila, kar si je zamislila. No ja, o tem bi morala še razmisliti. Nekaj pustolovščin si bo že privoščila. Pudinga kmalu v skodelici ni bilo več. Nina še ni bila zadovoljna zato je s pogledom preletela jedi na mizi. Skomignila je in si vzela kos kremšnite. Bila je vesela, da so stregli vse možne vrste jedi. Hej, mogoče pa bi lahko zvečer odšla na posladek k vilincem v kuhinjo? Saj ne da bi to počela prvič... Z vilinci se je pravzaprav že kar dobro poznala.
Med tem ko je glodala kremšnito je nekdo prisedel. Nina ni dvignila pogleda, a kmalu je opazila, da si sosed ni nameraval postreči s hrano. Torej je čakal na Ninin odziv. Zaznala je tudi, da kdorkoli že sedi poleg nje, zagovtovo ni iz Gryfondoma. Zavila je z očmi v upanju, da je, kdorkoli že je, ni prišel pomilovat z zgodbo o izgubi družine... Dvignila je obrv in se ravnodušno ozrla k osebi, ki je prisedla.

[kdorkoli? dougčas mi je... ^^'']