Obljuden del parka

Ana je za ta dan končala s poukom in ni vedela kaj bi lahko počela, saj je bila večina njenih prijateljev še na predavanjih ali pa so se učili. Dolgo je premišljevala, nato pa se je odločila, da se bo odpravila v park in mogoče celo srečala koga poznanega, s kom bo lahko poklepetala. Ko je prišla do parka ji je v oči najprej padla skupina deklet iz Spolzgada, s katerimi ni želela imeti opravka, zato je hitro pohitela mimo njih in se vsedla na rjavo klopco pod drevesom.
Nekaj minut je mirno sedela in gledala ljudi okoli sebe in naravo. Že čez nekaj minut pa je k njej prisedlo dekle. Ni je poznala, a jo je vseeno pozdravila: ''Živjo.''

Evelyn, je spet špricala uro čarobnih napojev, na kateri bi morala biti. Učitelji z Durmstanga so se nad njo neprestano pritoževali. Na zadnjem sestanku so še celo razpravljali o tem, če bi jo vrgli iz šole. Na koncu so se odločili, da to ni pretirano pametno, saj je bila Evelyn kljub temu, da se je na urah pojavila zelo redko, ena izmed najboljših študentk v letniku. Tega dne je bil park sončen in vse je bilo prav lepo zeleno. Evelyn se tu ni sprehajala zaradi užitka, temveč zato, ker je park prečkala na poti do gozda. Slišala je, da je vanj prepovedano hoditi in, da je nevaren in to jo je seveda zelo privlačilo. Še prej pa je nameravala v miru pojesti malico, ki jo je prinesla iz šolske kuhinje. Imela je kar precej težav, da jo je našla. Na sreči je kraj, kjer se nahaja opisan v zgodovini bradavičarke. Na zelo zavit način sicer... Sedla je na klop, na kateri je že bilo neko dekle. Oblečena je bila v plašč z sponko zlate in rdeče barve. Evelyn se ni toliko poglabljala v bradavičarko, da bi vedela v kateri dom spada, kaj šele, da bi vedela po čem je ta dom znan. "Živjo" ji je odsotno odzdravila. "Kako si kaj. Jaz uživam v tem sproščenem popoldnevu in razmišljam, ali naj se prijavim na turnir? Kaj pa ti?! Evelyn je to rekla povsem lahkotno. Vedno se ji je bilo lahko pogovarjati s tujci. Če je dobro premislila, je vse stvari delalo lahkotno, brez prisiljevanja.