Obrobje Prepovedanega gozda

Senca se je počasi približevala robu gozda. Snežno bela srajca, ki je bila zavihana do komolcev je povdarjala hrbtne in prsne mišice ter bicepse. Neuerjena pričeska, bleda koža in svetlomodre oči so bile zunanje značilnosti enega izmed njazateglejših profesorjev. Ledeni nasmeh si je nadel na obraz, na podlakti pa je imel tatoo tolpe, nekako dvojno vijačico. Šel je naprej in se zaletel v nekoga. "Opala," je rekel in prižgal palico.

Tekla je dol po stopniščih vse do pritličja in mimo zasanjane Annabel, ki je ponoči stražila avlo. Destiny je odprla hrastova vrata in zajel jo je hladen veter. Obstala je in zašepetala:"Lumos." Palica je zasvetila, Des pa se je počasi pomikala proti gozdu v sencah. Ko je prišla blizu, je hitro rekla:"Nox." in zopet pogledala proti senci, ki je bila še malo prej blizu nekega drevesa. A zdaj je izginila. Des je začudeno pogledala in se podala naprej. Čez nekaj časa se je že sama sebi zdela prav smešna, da takole lazi ponoči zunaj. Že se je mislila obrniti ko se je nekaj zaletelo v njo. Prestrašeno je kriknila in začutila roko na ramenih. A Destiny je reagira precej burno in se mu je poskušala izviti ter ga nekako udariti, da bi lahko pobegnila. Pojma ni imela kdo jo drži za rame in to pri Prepovedanem gozdu in sredi noči! Močna roka jo je tedaj močno stisnila, da se ni mogla premakniti in ji pokrila usta, da nebi zopet zakričala. Moški glas ji je zašepetal:"Nič ti nočem. Samo ne kriči." Destiny je začutila toplo sapo na obrazu.

Luke je nemoduma prijel napadalko za roko. "Nič ti nočem, samo ne kriči," ji je tiho zašepetal in jo prav počasi spustil. "Oprostite," je rekel vljudno in se nasmehnil. "O, profesorica Des," je veselo rekel in prek oči je komaj opazno zasijal lesk. "Kaj pa počneš tako pozno zunaj?" Paluco še vedno ni noben prižgal in samo čakal je na smeh, ali pa zadrego.

"Profesor Luke!" je začudeno rekla Des in zardela. "Oprostite za tole. Em.. videla sem senco in najprej pomislila na kakšnega vsiljivca. Lumos." je rekla in konica palice je zažarela. Obsijala je Lukov obraz. Enako je storil še Luke. Destiny je po nekaj sekundah zadrege in tišine rekla:"No, torej če nimate še kakšnega dela tukaj, bi se lahko odpravila nazaj?" Nasmehnila se mu je in to z svojim najlepšim nasmeškom, kar jo je malo zmedlo. Še sama ni vedela zakaj je to sploh naredila. V tišini sta se odpravila proti šoli.

"Ni problema, Desitny, ni problema. In kaj sem že rekel o formalnisih? Luke, brez profesor, lepo prosim. In brez vikanja." Nasmehnil se je in pogledal naokoli. "Torej, kako si kaj? Dolgo te ni bilo na spregled, ni kaj," je povedal in se nasmehnil.

"No, saj veš da imam veliko dela z poukom in vodenjem Gryfondoma. Lepo bi bilo, če bi kdo iz Gryfondoma prišel na Trišolski turnir." Počasi sta prišla do vhodnih hrastovih vrat. Destiny je na kratko zamahnila s palico in vrata so se v tišini odprla. Destiny in Luke sta vstopila in Des je ponovno zamahnila s palico. Ustavila sta se v avli. "Koliko je že ura. Grem še na kratek obhod. Torej se vidiva." Nasmehnila se mu je in odšla po marmornem stopnišču navzgor v 7. nadstropje.